Proizvodne zahteve za snežne škornje

Sep 03, 2026

Pustite sporočilo

Tradicionalna izdelava predstavlja enega najstarejših načinov izdelave snežnih škornjev, pri čemer postopek poteka predvsem ročno, korak za korakom. Začne se z izbiro materialov; kakovostno naravno usnje in krzno veljata za najboljše surovine za snežne škornje. Nato se ustvarijo vzorci – na kartonu orisujejo obliko čevlja – ki nato služijo kot predloge za izdelavo podplatov, podlog in izolacijskih plasti. Sledi kroj izbranih materialov po teh šablonah, nato se komponente sešijejo, pritrdijo podplate in pričvrstijo krzno.

1. Trajanje (vstavljanje zadnjega dela): zadnji del čevlja se vstavi v zgornji del. Postavljen mora biti tako, da je sprednji del stopala raven in da sta sprednji in zadnji del popolnoma poravnana – brez kakršnih koli premikanj, zvijanj ali popačenj – da zagotovite, da se zgornji del natančno ujema z obliko zadnjega. Med tem postopkom je treba posebno pozornost posvetiti srednji črti prednjega dela stopala. Kapice za čevlje so na voljo v različnih strukturnih tipih, kot so enodelne, dvodelne, zgibne (z odpiranjem) in vzmetne. Ko je zadnji pravilno vstavljen, se škorenj postavi v grelni stroj, da se oblikuje.

2. Nanašanje lepila: lepilo nanesemo na spodnji rob zgornjega dela in na podplat. Lepilo je treba nanesti enakomerno po obodu, tako da je zagotovljena gladka, neprekinjena linija brez vrzeli ali nepravilnosti.

Lepila (lepila za izdelavo čevljev) so razvrščena v vrste na osnovi topil in brez topil. Tradicionalna lepila na osnovi olja (na osnovi topil) uporabljajo organska topila, medtem ko so lepila na osnovi poliuretana (PU) na vodni osnovi bolj okolju prijazna; vendar pa lahko slednji nudi manjšo trdnost lepljenja in zmanjšano zračnost. Snežni škornji uporabljajo predvsem lepila na osnovi PU in lepila iz kloroprena (neoprena), cepljena z GCR.

Pred nanosom lepila na podplat je treba uporabiti "primer" (sredstvo za obdelavo). To sredstvo deluje kot most, kondicionira površino podplata za boljši oprijem. Ključnega pomena je, da izberete pravilen temeljni premaz glede na določen material – naj bo to PU, PVC, guma, EVA, TPR, najlon ali naoljeno usnje. Če uporabite napačni temeljni premaz, bo postopek neučinkovit. Ne glede na vrsto je treba temeljni premaz pustiti, da se popolnoma posuši; drugače ima lahko nasprotni učinek. Sušenje temeljnega premaza s toploto je še bolj učinkovito. Penjene podplate je treba pred nanosom lepila pobrusiti (zbrusiti). Če je material zunanjega podplata premehak, je treba lepilu dodati utrjevalo (sredstvo za utrjevanje), da se poveča togost podplata - običajno v koncentraciji od 3 % do 5 %.

Tehnike nanašanja lepila vključujejo strganje, valjanje, vlečenje, mazanje in ščetkanje. Operaterji na splošno razvijejo prednostno stran čopiča, posebno metodo nanašanja in dosledno smer gibanja. Izbira specifikacij ščetk se razlikuje glede na posameznika in specifično nalogo - ščetke so lahko velike ali majhne, ​​z dolgimi ali kratkimi ščetinami. Ščetine črnega prašiča so prednostne zaradi svoje odpornosti. Nekateri raje strižejo ščetine v raven rob, drugi v zaobljeno ali oglato obliko; ni "najboljše" oblike - prava izbira je preprosto tista, ki se vam zdi najbolj udobna in omogoča učinkovito in kakovostno delo. Ko nanašate lepilo na trajni rob (rob zgornjega dela čevlja), uporabite vlečenje: uporabite silo s kazalcem, medtem ko držite zapestje viseče, s čimer zagotovite enakomeren pritisk in gladko, neprekinjeno potezo.

3. Pritrditev podplata – znana tudi kot "lepljenje podplata" – vključuje spajanje zunanjega podplata z zgornjim delom čevlja. Ta postopek zahteva natančno poravnavo sprednjih in zadnjih središčnih točk, enotne robove in dvostransko simetrijo. Podplat ne sme biti zvit in ne sme biti vidnih ostankov lepila ali vrzeli.

Nadzor temperature je kritičen. Nastavitve je treba prilagoditi glede na dolžino proizvodne linije in hitrost tekočega traku ter posebne materiale zgornjega dela in zunanjega podplata. Za PU lepilo (čevljarji ga pogosto imenujejo "belo lepilo") je temperaturno območje 5 stopinj –150 stopinj. Cepljeno kloroprensko lepilo (znano kot "rumeno lepilo") zahteva nastavitev nižje temperature; če je temperatura previsoka, bo lepilo "umrlo" (izgubilo vezne lastnosti). Pri lepljenju podplata mora biti lepilo dovolj suho, temperatura pa zmerna. Če lepilo ni suho, bo vez šibka in med stiskanjem lahko pride do "nizanja" (lepilo se razteza v filamente). Pri podplatih TPR, ki uporabljajo PU lepilo, prenizka temperatura povzroči šibko vez (podplat se lahko zlahka odlušči), medtem ko lahko previsoka temperatura povzroči deformacijo podplata ali izbočenje robov med stiskanjem. Pri uporabi majhne sušilne pečice pustite, da se naneseno lepilo suši na zraku 8–16 minut, da zagotovite, da so topila pred lepljenjem izhlapela.

V industrijski terminologiji se "odmik" (ali *kun* v kitajščini) nanaša na odstopanje središčne točke. Če se središčna točka premakne proti notranji strani gležnja, se to imenuje "notranji odmik"; če se premakne proti zunanjemu gležnju, je "zunanji odmik". Ker je sredinska črta zadnjega dna krajša in širša na notranji strani ter ožja in daljša na zunanji strani, je bolje imeti "notranji odmik" kot "zunanji odmik". Središče mora biti natančno poravnano; sicer bodo nadaljnje operacije težavne. Med pritrjevanjem podplata mora biti celotna kontaktna površina zalepljena z lepilom. Če je podplat nekoliko večji od zgornjega dela, podplat "stisnite" proti zgornjemu delu; če je podplat nekoliko manjši, zgornji del "stisnite" proti podplatu. Nazadnje iztisnite morebitni ujeti zrak v pasu (območje loka/pasu čevlja), da preprečite, da bi zračni pritisk med nošenjem pretrgal vez. 4. Stiskanje: Postavite čevelj s pritrjenim podplatom v stroj za stiskanje. Trajanje stiskanja naj bo 5–8 sekund, s pritiskom 20–40 kN. Za EVA podplate uporabite večji pritisk; pri TPR podplatih naj bo pritisk zmeren, da preprečite premik robov (zdrs). Po stiskanju se čevelj premakne v hladilni stroj, da se oblikuje.

5. Zadnja odstranitev: Čevelj zadnji odstranite iz obutve; s tem je postopek pritrditve podplata zaključen. Pri moški obutvi ​​mora biti oprijemna trdnost, izmerjena z 90-stopinjskim testom lupljenja, najmanj 5,4 kN/m.